Pred 140 leti je v Celju umrl zdravnik in politik dr. Štefan Kočevar, ki je med letoma 1836 in 1851 je deloval v Podčetrtku kot okrajni zdravnik, kasneje pa se je za stalno naselil v Celju. Živel je v času velikih družbenih, znanstvenih, gospodarskih in političnih sprememb. Preko svojega zdravniškega poklica je uresničeval številne cilje v stroki, poleg tega pa je v času narodnega prebujanja deloval tudi kot organizator, politik in narodni buditelj ter kot pisec leposlovja in strokovne literature. Izdal je poljudnoznanstveni spis o pravilnem ravnanju z nosečnicami in porodnicami z naslovom Slovenska mati.
Kočevarja uvrščamo med štiri najpomembnejše Ilire s Štajerja. Sodeloval je v Gajevem krogu in se kot Ilirec zavzemal za uvedbo gajice med Slovenci. V času bivanja v Podčetrtku je prijateljeval s Stankom Vrazom, ki je bil zavzet Ilirec. Kot velika štajerska domoljuba in predstavnika ilirskega gibanja sta v ponemčeni trg Podčetrtek pripeljala slovensko narodno zavednost in ga spremenila v pravo slovensko narodno-kulturno središče celjskega okrožja, kjer so se v štiridesetih letih 19. stoletja srečevali največji »Iliri s Štajerja« tistega časa. Leta 1848 je bil poslanec v začasnem štajerskem deželnem zboru. Ko je leta 1850 zapustil Podčetrtek in se preselil v Celje, je tam postal osrednja osebnost političnega in narodnega življenja ter ustanovitelj in dolgoletni predsednik celjske Narodne čitalnice.
Okrajni zdravnik v Podčetrtku
Štefan Kočevar se je rodil leta 1808 v Središču ob Dravi. Gimnazijo je obiskoval v Mariboru, licej v Gradcu in bil eden izmed redkih slovenskih mladeničev v začetku 19. stoletja, ki je študiral medicino. Leta 1835 je na Dunaju promoviral za doktorja, pridobil naziv magistra porodništva ter leta 1838 še diplomo doktorja kirurgije. Svojo zdravniško prakso je pričel v Celju, kjer je služboval le kratek čas, kajti kmalu se mu je pokazala možnost za mesto okrajnega zdravnika v Podčetrtku. Po upokojitvi zdraviliškega upravnika in okrajnega zdravnika v Rogaški Slatini dr. Johanna Fröhlicha leta 1836 je deželna vlada sedež okrajnega zdravnika iz Rogaške Slatine prenesla v Podčetrtek. Z dekretom graškega gubernija, 13. julija 1836, je bil dr. Štefan Kočevar nameščen v Podčetrtek za okrajnega zdravnika. Najprej je stanoval nad gostilno Jurija Horvata, kasneje pa v hiši poleg župnišča, ki je bila v lasti podčetrtške trgovske družine Fabiani. Že v Celju se je strastno zaljubil v hčerko posestnika in upravnika glažute na Zgornjem Štajerskem Karolino Eisel von Eiselsberg, s katero se je leta 1837 poročil in jo pripeljal v Podčetrtek. Njuna ljubezen je bila velika, vendar žal kratka, saj je Karolina že leta 1840 umrla.
Območje, ki ga je takrat pokrival okrajni zdravnik s sedežem v Podčetrtku je obsegalo širše Kozjansko in Obsotelje, tedanjih šest okrajnih gospostev – Rogatec, Strmol, Jelše, Podčetrtek, Žusem in Kozje. Dr. Kočevar je svoje delo opravljal z vsem žarom in si kmalu pridobil veliko priljubljenost. Bolnike je obiskoval podnevi in ponoči, ne glede na vremenske razmere, s kolesom ali konji, po slabih cestah in do težko dostopnih domačij. Delal je neumorno in si v kratkem času pridobil zaupanje, tako da je reševal tudi najhujše primere. Uveljavil se je kot cenjen družinski zdravnik, ki je bil tudi družinski svetovalec in prijatelj, poznal je bolezni družinskih članov in njihov način življenja. Od revežev ni zahteval plačila, tudi zdravila jim je dajal zastonj.
Zaradi odmaknjenosti terena in pomanjkanja zdravniških kadrov je moral poleg klasičnega zdravniškega znanja poznavati tudi kirurgijo, pomoč pri porodu, različnih poškodbah, zastrupitvah, poleg tega pa je moral imeti tudi lastno priročno lekarno, da so njegovi bolniki pravočasno prejeli zdravila.
Prva lekarna v Podčetrtku in lekarnar Sigmund Vaczulik
Ko so leta 1782 po Jožefinskih reformah ukinili samostan v Olimju, je prenehala delovati tudi olimska samostanska lekarna. Prebivalci Podčetrtka in okolice so bili zaradi tega več desetletij odvisni od hišnih lekarn tamkajšnjih ranocelnikov, saj sta bili najbližji javni lekarni na Ptuju in v Celju ter poleti sezonska lekarna v Rogaški Slatini. Po namestitvi okrajnega zdravnika dr. Štefana Kočevarja leta 1836, je bila v Podčetrtku ustanovljena tudi prva javna lekarna. Prvi lekarnar je bil Ernst Valentin, ki pa mu klima v kraju ni najbolj ustrezala, zato je že leta 1839 lekarno prodal in prepustil koncesijo Jožefu Vaczuliku. Vaczulik je zbolel za rakom na črevesju in po smrti leta 1848 vodenje lekarne prepustil sinu Sigmundu. Kmalu se mu je pridružil brat Aleksander, po poklicu zdravnik, ki mu je pomagal v lekarni kot distriktni fizik in nadomestil podčetrtškega kirurga Karla Gollnerja.
Vaczuliki so se v Podčetrtku zelo hitro uveljavili, saj so bili izobraženi, vendar z lekarno niso imeli velikih dohodkov. Poleg lekarne je Sigmund Vaczulik vodil tudi poštni urad in bil leta 1883 celo izvoljen za župana. Leta 1887 je bil nadžupan in namestnik predsednika krajevnega zastopa v Kozjem. Bil je ugleden tržan, za izgradnjo šole v Podčetrtku je daroval zemljišče in zgradil poslopje primerno za lekarno. Za dolgoletno prizadevno delo ga je cesar Franc Jožef I. leta 1894 odlikoval z zlatim križcem za zasluge, dve leti pozneje pa so ga tržani Podčetrtka imenovali za častnega tržana, saj je bil 46 let član tamkajšnjega občinskega sveta. Umrl je 19. avgusta 1903 v Podčetrtku.
Grajski oskrbnik in okrajni komisar Josip Hercog
V slovenski kulturni zgodovini iz obdobja ilirizma se Josip Hercog omenja predvsem v zvezi s Stankom Vrazom. Kdaj natančno je prišel Josip Hercog za oskrbnika na grad Podčetrtek ni znano, ker pa se je leta 1821 poročil s Podčetrtčanko Marijo Pajk lahko sklepamo, da je bil oskrbnik gradu že nekaj časa pred tem. Stanko Vraz je redno prihajal k Hercogu v Podčetrtek, saj sta bila sorodnika, večkrat sta si tudi dopisovala. Prav tako pa je Vraz prijateljeval z dr. Kočevarjem in v času Kočevarjevega bivanja v Podčetrtku pogosto zahajal tudi k njemu. Njuno druženje je temeljilo na skupnem političnem prepričanju, ki sta ga gojila že v graški družbi mladih Slovencev in Hrvatov, kjer sta se najbrž tudi spoznala.
Josip Hercog je tudi okrajni komisar in vodja narodne straže, ki se je po letu 1848 organizirala tudi v Podčetrtku. Poročnik je bil trgovec Fabijani, poleg njiju pa je narodna straža imela še enega »Oberführerja«, tri »Unterführerje«, enega tamburja in 43 gardistov. Na Telovo, 22. junija 1848, se je narodna straža udeležila procesije in prikazala svoj častni nastop, ko je ob spremljavi godbe, ki jo je vodil g. Avgustinčič iz St. Petra pod sv. Gorami, pokončno paradirala skozi trg v dveh vrstah. Na praznovanju je nastopal tudi priznan pianist Hercogov sin Josef, ki je bil diplomirani pravnik. Podčetrtška narodna straža je nastopala tudi leta 1849, na cesarjev rojstni dan, ko je prav tako požela velik uspeh in potrdila svojo priljubljenost pri prebivalcih Podčetrtka. Z ukinitvijo okrajnih komisariatov leta 1850 je bila ukinjena tudi narodna straža, pri Podčetrtčanih priljubljen Josip Hercog pa je kot bivši graščinski komisar postal notar in se z družino iz gradu preselil v trg, v Fabianijevo hišo. V Podčetrtku danes potomcev Hercogov ni več, nanje pa še spominja nagrobna plošča, ki je vzidana v steni cerkve Device Marije na Pesku.
Družba »Ilirov s Štajerja« v Podčetrtku
Poleg zdravniškega poklica je dr. Štefan Kočevar kot zavzet rodoljub sodeloval tudi pri ilirskem gibanju in aktivno zbiral narodne pesmi za Stanka Vraza. V Ljubljani je Stanko Vraz prijateljeval s Francetom Prešernom, si z njim dopisoval, vendar se nista strinjala v svojih prepričanjih. Prešeren je videl v poeziji predvsem sredstvo za kultiviranje človeka in naroda. Vraz pa ni popuščal v svojem prepričanju zedinjenja vseh slovanskih narodov niti Kočevarju in je med Slovenci veljal celo za nasprotnika uveljavitve slovenskega jezika. Zaradi tega se je preselil na Hrvaško, kjer je sodeloval s hrvaškim jezikoslovcem Ljudevitom Gajem. Vraz se je navduševal nad Gajevima idejama o poenotenju pravopisa pri vseh Slovanih in oblikovanju skupnega knjižnega jezika. Kljub temu je Vraz pomembno prispeval k razvoju slovenskega jezikoslovja, saj je avtor prve slovenske knjige v gajici in tudi prvi, ki je uporabil slovensko poimenovanje Maribora.
K Vrazu in dr. Kočevarju so v Podčetrtek prihajali slovenski rodoljubi, ki so se sicer borili za narodne pravice Slovencev in podpirali idejo o zedinjeni Sloveniji, poleg tega pa so se zavzemali tudi za tesnejšo zvezo s Hrvati. Med njimi so bili:
- Oroslav Caf – jezikoslovec, pesnik in duhovnik, zbiral je gradivo za slovenski slovar in slovnico, ki pa ni nikoli izšla;
- Davorin Trstenjak – duhovnik, pisatelj in zgodovinar, pisal je besedila o zgodovini Slovencev, objavljal prispevke v slovenskih časnikih, najprej pisal v ilirskem jeziku po letu 1850 pa le še v slovenskem;
- Matija Majar Ziljski – duhovnik in jezikoslovec, zbiral in objavljal je ljudske pesmi, opisoval šege, pisal potopise ter slovenske in slovanske spodbudne in jezikovne članke.
V njihovo družbo pa so prihajali tudi nekateri rojaki in rodoljubi, ki so delovali v krajih blizu Podčetrtka. Med njimi so bili:
- Josip Drobnič – duhovnik in gimnazijski profesor, začetnik slovenskega gledališča v Celju, rojen pri sv. Emi, leta 1840 je kaplanoval v Rogatcu;
- Anton Wolf – duhovnik, od leta 1832 je služboval na Kristan Vrhu;
- Jožef Virk – kaplan v Olimju od 1845 do 1850, pisec posvetnih, nabožnih in prigodnih pesmi;
- Matevž Vehovar – nemški pesnik slovenskega rodu, rojen v Pristavi pri Mestinju, Nemcem je posredoval slovenska literarna dela in si prizadeval pri njih doseči spoštovanje do slovenske literature.
Josip Hercog je slovenske ilirske rodoljube večkrat vabil na grad, kjer sta se v njihovi družbi pojavljala tudi uradnika v Podčetrtku, vodja zemljiške knjige Anton Nagy in davčni uradnik Franc Suchy.
V tistem času je bila v trgu najbolj zanimiva za druženje gostilna »Pri Horvatu« (kasneje hiša gospe Strašek), ki je veljala za podčetrtško kavarno, imela je biljard in velik vrt. Lastnik Juri Horvat je bil nekoč tudi grajski logar. Gostilna Franca Nusserja (kasneje gostilna Terezije Ogrizek), ki je bila v Podčetrtku že od leta 1826, je veljala za nekakšen klub, srečevali pa so se tudi v gostilni »Pri Bučarju«, ki je stala nasproti nekdanje trgovine Veršec. Bučarjeva gostilna je bila na dobrem glasu predvsem zaradi dobrega vina.
V začetku 19. stoletja je bil Podčetrtek majhen trg, kjer je prevladovalo nemško prebivalstvo, govoril se je nemški jezik, tudi šola je bila nemška, le nekaj hiš je bilo slovenskih. S prihodom dr. Štefana Kočevarja v Podčetrtek je v 40. letih 19. stoletja kraj doživel velik preporod. Družba ilirskih rodoljubov je vanj prinesla slovensko narodno zavest, slovensko besedo in predvsem slovensko pesem.
Podčetrtek je postal prijeten trg, poln življenja, pomembno trgovsko središče s svojim zdravnikom, kirurgom in lekarno. Dogajanje v Podčetrtku v tem obdobju je v tridesetih letih 20. stoletja podrobno opisal slovenski literarni zgodovinar Fran Ilešič, največ pričevanj pa se je ohranilo v bogati korespondenci Stanka Vraza in Štefana Kočevarja. Leta 2016 je podatke o času ilirskega gibanja v Podčetrtku v svojem diplomskem delu zbral domačin David Ivačič.
LITERATURA
Cvirn, J. (ur.). Štefan Kočevar – rodoljub slovenski, Celje, 2006.
Flegerič, B. Doktor Štefan Kočevar rodoljub in pisatelj slovenski, Ljubljana, 1890.
Ilešič, Fran. Graščinski oskrbnik, sreski komisar Josip Hercog v Podčetrtku (+1860), »stric« Stanka Vraza, v Časopis za zgodovino in narodopisje 1970, št. 1, str. 110-131.
Ivačič, D. Stanko Vraz in Podčetrtek, diplomsko delo, Maribor, 2016.