Dolgo smo Mateja Vrečerja poznali samo z napisa na njegovem nagrobniku. Njegovo življenje in delo pa sta se v pravo perspektivo postavila šele ob odkritju njegovega testamenta in popisa inventarja, ki ju hranijo v Gradcu, v Štajerskem deželnem arhivu. Letos praznujemo 320. obletnico njegovega rojstva. Umrl je 6. maja 1758 v Šmarju pri Jelšah, kot eden najpremožnejših župnikov na Štajerskem. Njegov gmotni položaj mu je tudi omogočil gradnjo tako izjemnega spomeniškega kompleksa, kot je Kalvarija.
Pot do Šmarja
Vrečer se je rodil leta 1702 v Šentjanžu nad Štorami, v preprosti kmečki družini. Osnovno izobrazbo je pridobil v latinski šoli v Rušah, naziv doktor svobodnih umetnosti in filozofije pa na graški univerzi, ki so jo vodili jezuiti. Leta 1726 je bil v Vidmu posvečen v mašnika in je kot tak najprej služboval v Novem mestu. Nato je bil nekaj let župnik v Šentjurju pri Celju, leta 1734 pa je nastopil duhovniško službo v Zibiki. Za župnika v Šmarju pri Jelšah je bil imenovan 5. maja 1737, kjer je to službo opravljal vse do svoje smrti.
Bil je tudi odličen urar
Kot razkrivajo dokumenti, mu je gradnjo tako obsežnega spomenika, kot je Kalvarija, omogočil njegov gmotni položaj. Sredi 18. stoletja je bil namreč Vrečer eden najpodjetnejših in najpremožnejših župnikov na Štajerskem. Tako veliko premoženje si je prislužil s pridelovanjem in prodajo vina, z usnjarno v Lembergu in oljarno v Kranjčici, predvsem pa z izdelovanjem in prodajo prenosnih sončnih ur, s katerimi je zaslovel po vsej Štajerski. Posebej se je proslavil s sončnimi urami, ki jih je leta 1745 izdelal za graški astronomski observatorij graške univerze, ki žal ni več ohranjen. Edino doslej znano prenosno sončno uro je do svojega zaprtja hranil zasebni urarski muzej v Wuppertalu, njena fotografija pa je objavljena v knjižni izdaji Vrečerjevega testamenta.
Zgledoval se je po Gradcu
Vrečer naj bi se gradnje Kalvarije v Šmarju lotil po vzoru graške. Pri izboru mojstrov, še posebej kiparjev, je bil zelo zahteven, za izjemne so se izkazali tudi štukaterji. Ti naj bi v Šmarje prišli z Bavarske. Skupaj s freskami, kamnitim okrasjem, štukaturo, lesenimi kipi in samo arhitekturo predstavlja šmarska Kalvarija eno najlepših baročnih pasijonskih poti pri nas, v času njenega nastanka (1753) pa je veljala celo za najlepšo v tedanji Notranji Avstriji.