Organizacija združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo UNESCO je leta 1995 razglasila 23. april za Svetovni dan knjige in avtorskih pravic. Dan knjige je posvečen promociji branja, založništva in zaščiti avtorskih pravic ter intelektualne lastnine. Praznik je tesno povezan s književnostjo, saj sta na ta dan leta 1616 umrla dva znamenita svetovna književnika Miguel de Cervantes in William Shakespeare. Slovenija pa je ena redkih evropskih držav, ki dan knjige praznuje en teden in ga z idejo in geslom “PODARIMO KNJIGO” uvaja kot dan podarjanja knjig.
Knjige so skrivnosti, ki jih odkrivamo le z branjem. Res je, da lahko na internetu v vsakem trenutku dostopamo do vseh vrst informacij, vendar nam knjiga, ki jo vzamemo v roke, ustvari prav poseben občutek. Njen vonj, šelestenje mehkih listov ter užitek ob prebiranju vrstice za vrstico, ko spoznavamo zgodbo, ki jo je vanjo nekdo zapisal. Knjiga nas popelje v drug svet, v drug čas, z njo sedanjost povežemo s preteklostjo in lažje dosegamo prihodnost. V sebi nosi izraz avtorjeve notranjosti, njegovih čustev, mišljenja in načina življenja ter nam ponuja odgovore na številna vprašanja. V knjigi najdemo tudi del sebe.
Največja vez med knjigami in ljudmi pa so knjižnice. Znameniti nemški filozof in matematik Gottfried Wilhelm Leibnitz (1646-1716) je knjižnice imenoval “zakladnice človeškega duha”. Prav zato, ker v sebi nosijo duhovno notranjost nekega avtorja. Ob ustanovitvi knjižnic so bile naloge knjižnice zbiranje pisnega gradiva ter ustvarjanje zbirke, ohranjanje te zbirke, njena najpomembnejša naloga pa je bila priprava knjig za uporabo. Danes je osnovna naloga knjižnic še vedno skrb za knjižnično zbirko ter zagotavljanje dostopa do knjižničnega gradiva in informacij, vendar so knjižnice postale tudi prostor kulturnega izražanja ter stičišče vseh generacij, ki združuje ljudi, spodbuja vseživljenjsko učenje, podpira ustvarjalnost ter skrbi za ohranjanje kulturne dediščine. V svojem lokalnem okolju knjižnica deluje za svoje uporabnike in se povezuje z drugimi institucijami.
Prve knjižnice
Hiša dr. Huga Kartina, kjer je imela svoje prostore prva šmarska čitalnica, ustanovljena leta 1883.
Knjižnice so se pojavile že zelo zgodaj, kmalu po prvih zapisih sporočil. Prva velika organizirana zasebna knjižnica je iz 7. stol. pr. n. št., najdena v Mezopotamiji. Vsebovala je 30.000 glinastih ploščic, na katerih so zapisi v klinopisu. Na Slovenskem so se prve knjižnice pojavile v srednjem veku v samostanih. V 12. stoletju so bili ustanovljeni samostani Stična, Žiče, Bistra, Gornji grad in Jurklošter z bogatimi knjižnicami, v katerih so brali, prepisovali in ustvarjali iluminirane rokopise. Za zgodovino knjige in kulturo branja na slovenskem ozemlju pa je pomembno obdobje reformacije v 16. stoletju, ko so bile izdane in natisnjene prve knjige v slovenskem jeziku. Z razvojem znanosti v obdobju baroka so se razvile velike in razkošne baročne javne knjižnice, dvorne in plemiške knjižnice, ki so v Avstriji, Franciji in Italiji osnova sodobnih nacionalnih knjižnic. Pomembne baročne knjižnice pri nas so bile Auerspergova, Semeniška, Valvazorjeva in Erbergova. Predhodnica slovenske Narodno univerzitetne knjižnice pa je Licejska knjižnica, ki je bila ustanovljena z odlokom Marije Terezije leta 1774.
S pojavom tiskarstva so se knjiga, založništvo, knjigotrštvo ter knjižničarstvo vzajemno in vedno hitreje razvijali. Z uveljavitvijo obveznega šolanja pa so se pojavile učiteljske knjižnice, ki so bile prve knjižnice tudi v manjših krajih. Pred ustanovitvijo čitalnic in ljudskih knjižnic so na območju Kozjanskega in Obsotelja imele skoraj vse šole svoje učiteljske knjižnice. V Kozjem je bila ustanovljena leta 1872, imenovala se je “Knjižnica učiteljstva v Kozjem”, njeni ustanovitelji pa so bili dekan Janez Bosina, kaplan Auguštin Kukovič in odvetniški pripravnik Anton Dobršek. Okoli leta 1885 se je preimenovala v “Okrajno učiteljsko knjižnico”, njen vodja pa je bil do leta 1905 nadučitelj France Böheim. V Šmarju je od leta 1873 Okrajno učiteljsko in šolsko knjižnico vodil nadučitelj Franc Jurkovič. Pred 2. svetovno vojno sta imeli učiteljske knjižnice tudi šoli v Podsredi in Pristavi.
Bralna društva in čitalnice
V obdobju pred prvo svetovno vojno so se ustanavljala bralna društva, ki so spodbujala ljudi k branju, nekoliko kasneje pa so začele nastajati narodne čitalnice. Prva čitalnica je bila ustanovljena leta 1861 v Trstu, še isto leto so ji sledile čitalnice v Mariboru, Ljubljani in Celju. V tem času so bile čitalnice središče družabnega življenja ter političnega in kulturnega delovanja slovenske družbe predvsem v mestih in večjih krajih. V manjših krajih na pa so se pričele ustanavljati nekoliko kasneje, proti koncu 19. stoletja.
Začetki čitalništva v Šmarju pri Jelšah segajo v leto 1871, ko je bila v naprednem političnem društvu Naprej na pobudo dr. Josipa Vošnjaka ustanovljena društvena knjižnica. Kaplan Anton Aškerc in veleposestnik Franc Skaza pa na pobudo nadučitelja Franca Jurkoviča leta 1883 okrajnemu zastopu predlagala, da se v Šmarju ustanovi narodna čitalnica. 16. decembra 1883 so se zbrali napredni Šmarčani in ustanovili “Narodno čitalnico” v Šmarju. V odbor, ki je bil pooblaščen za odločanje o čitalnici, so za predsednika izvolili Franca Skazo, za knjižničarja Slavka Flisa, za tajnika pa Antona Aškerca. Svoje prostore je Narodna čitalnica dobila v hiši dr. Huga Kartina, kjer je bila kasneje tudi Hranilnica in posojilnica. V čitalnici, ki je ustvarila velik kulturni razmah v Šmarju, so se zbirali tržani ob branju knjig in časopisov, pogosto pa so prirejali tudi veselice s petjem, plesom, deklamacijami in igrami.
Objava v časopisu Slovenski narod, 21. 1. 1871.
V Kozjem je bilo 8. junija 1897 ustanovljeno “Gospodarsko bralno društvo” katerega namen je bilo “pospeševati katoliško-slovensko omiko med udi in jih podučevati v vseh gospodarskih strokah.” Delo društvenega knjižničarja je bilo, da “preskrbuje po odborovem sklepu knjige in časnike, ureduje knjižnico, vodi knjižnične zapiske ter izposojajo knjige in časnike samo društvenikom”. V ustanoviteljskem odboru je bil takratni ugledni tržan Franc Guček, ki je bil tudi občinski odbornik, posestnik in gostilničar.
Gostilna Franca Gučka, v kateri delovalo kozjansko bralno društvo konec 19. stoletja.
Med prvo svetovno vojno so čitalnice prenehale delovati, ponovno so oživele v obdobju med obema vojnama, ko so bile skoraj vse javne knjižnice del prosvetnih organizacij. V Bistrici ob Sotli je bila prva javna knjižnica ustanovljena 6. marca 1921, ko je bilo ustanovljeno Katoliško društvo, ki je imelo sedem odsekov, med njimi tudi odsek knjižnico. Prve knjige za delovanje knjižničnega odseka je prispeval župnik Ivan Lah, v župnišču je bila tudi knjižnica. Z izgradnjo novega Katoliškega prosvetnega doma leta 1928 pa je v stavbi dobila svoj prostor. Knjige so najprej izposojali samo članom, od konca leta 1928 pa si je knjige za izposojnino 50 par lahko izposodil vsak. V Kozjem je bila javna knjižnica ustanovljena 4. aprila 1923. Čitalniška pravila “Čitalnice v Kozjem” so bila poslana pokrajinski upravi, oddelku za notranje zadeve v Ljubljani. V pravilih je bilo zapisano, da je namen čitalnice “gojiti v svojih društvenikih družabnost, narodno zavednost in ljubezen do narodne stvari ter jim nuditi primerno zabavo”. Vpisnina je znašala 2 dinarja, mesečna članarina pa 5 dinarjev.
Ljudska knjižnica v Bistrici ob Sotli je od leta 1928 delovala v Katoliškem prosvetnem domu.
V Vahčičevi hiši v Kozjem so leta 1923 odprli prvo javno čitalnico.
Pravila čitalnice v Kozjem ustanovljene leta 1923 (Vir: M. Marinšek. Zmajev glas, št. 41, 2008).
Ljudske knjižnice
Po osvoboditvi leta 1945, so tudi v vsaki manjši vasi, kjer so imeli šolo, vaščani ustanavljali prosvetna društva, v katerih so bili nosilci kulturnega dela učitelji. Prešernov dan, ki je postal kulturni praznik že med vojno, so proslavljali z ustanavljanjem ljudskih knjižnic, ki so delovale v okviru prosvetnih društev. Skromne ljudske knjižnice so bile predvsem v šolskih prostorih, odprte so bile dve uri na teden, katalogov in strokovne obdelave niso poznali, knjige so izposojali po pultnem sistemu. Izposojo so v glavnem vodile učiteljice ali upokojenci, finančnih sredstev je bilo zelo malo.
V Podčetrtku je bila prva ljudska knjižnica ustanovljena leta 1945, vodila jo je Angela Jeršič. Istega leta je bila knjižnica ustanovljena tudi na Bučah, vodil jo je Miha Leskovšek. Leto kasneje pa v Pristavi, kjer jo je vodila učiteljica Jožica Turk. V Polju ob Sotli so knjižnico ustanovili leta 1947, vodila jo je učiteljica Erna Trobina. Leta 1954 pa se jim je pridružila še knjižnica pri Sv. Emi. Vsaka od teh knjižnic je imela nekaj več kot 100 enot knjižničnega gradiva.
Večino knjig iz Šmarske knjižnice je bilo med 2. svetovno vojno uničenih, kar jih je ostalo, pa so bile po vojni prvi fond šmarske Ljudske knjižnice, ki je se je leta 1948 organizirala v okviru takratnega Kulturno-prosvetnega društva Anton Aškerc. Knjižnica je imela svoje prostore v nekdanjem Katoliškem domu, kjer je deloval tudi kino. Knjižnico je vodila učiteljica Albina Pavlič.
V Bistrici ob Sotli so knjižnico ponovno odprli leta 1947 v novem zadružnem domu. Prav tako so morali obnoviti med vojno večinoma izgubljeni knjižni fond. Knjižnico je vodila učiteljica Ljudmila Jan. Od leta 1950 je kot knjižničarka delovala v prosvetnem društvu Ilija Gregorič v Bistrici ob Sotli. Bila je mentorica vseh ljudskih knjižnic v šmarski občini, prevzela je občinsko potujočo knjižnico, opravila je strokovni pregled in kategorizacijo vseh knjižnic v občini in pripravila zasnovo občinske knjižnične mreže. Za prizadevanja na področju knjižničarstva je bila leta 1975 nagrajena z državnim priznanjem Odličjem svobode s srebrnim listom.
Prav tako je po vojni ponovno pričela delovati javna knjižnica v Kozjem. Nekaj časa je imela prostore v šoli, vodile so jo učiteljice. Kasneje so knjižnico iz šole preselili v prvo nadstropje stare občinske hiše, nad trgovino Kmetijske zadruge. V šestdesetih letih pa je dobila prostor v novi Občini Kozje. V povojnem času je bila najbolj razvita ljudska knjižnica v Rogaški Slatini. Imela je 4000 enot knjižnega gradiva, vendar je leta 1968 prenehala delovati.
Po velikem povojnem kulturnem razmahu je po letu 1958 sledilo obdobje kulturnega mrtvila. Pred kulturnim življenjem je dobilo prednost proizvodno delo. Šolska reforma je od učiteljev zahtevala več časa, zato so svoja delovanja v prosvetnih društvih omejevali. Zmanjšala so se tudi društvena finančna sredstva, ki pa za delovanje knjižnic niso več zadoščala, zato so bile ponekod manjše knjižnice celo ukinjene. Po vaseh je bila organizirana potujoča knjižnica, ki jo je za območje takratne šmarske občine vodila knjižnica v Bistrici ob Sotli. Knjige pa so si tržani izposojali med seboj tudi iz svojih domačih knjižnic. V Kozjem je zelo rada brala žena občinskega tajnika Adela Čepin, knjige je tudi posojala. Posojali so jih tudi Marinškovi iz Kozjega. V Podčetrtku je imela bogato domačo knjižnico družina Čokl.
Osrednja splošnoizobraževalna knjižnica in krajevne knjižnice
Po letu 1971 se je v Šmarju pri Jelšah v okviru novonastale kulturne skupnosti začela načrtno razvijati kulturna dejavnost, kamor je spadala tudi knjižničarska dejavnost. V tem obdobju lahko začnemo govoriti o organiziranem razvoju knjižničarstva na področju takratne občine Šmarje pri Jelšah. V občini je takrat poleg občinske knjižnice v Šmarju delovalo še pet krajevnih knjižnic oz. izposojevališč – Rogaška Slatina, Rogatec, Kozje, Pilštanj in Bistrica ob Sotli.
Leta 1974 je občinska Kulturna skupnost Šmarje pri Jelšah zaposlila prvega strokovnega knjižničarja Jožeta Čakša. Knjižnica v Rogaški Slatini je bila zaradi neustreznih prostorov zaprta, v Rogatcu je imela knjižnica prostore v šolskem razredu. Knjižnica v Kozjem je sicer imela svoje prostore, vendar ni imela ustrezne opreme. Za knjižnico v Bistrici ob Sotli so pripravljali prostore v kulturnem domu. Le knjižnica na Pilštanju je imela ustrezne prostore v stari šoli. Leta 1977 je bila ustanovljena Občinska matična knjižnica Šmarje pri Jelšah, ki je delovala pod Delavsko univerzo Rogaška Slatina. Kot osrednja knjižnica na območju občine Šmarje pri Jelšah je imela svoje enote v Rogaški Slatini, Rogatcu, Bistrici ob Sotli, Kozjem in Lesičnem, od leta 1987 pa tudi v Podčetrtku.
Otvoritev novih prostorov knjižnice v Bistrici ob Sotli leta 1974.
Občinska matična knjižnica Šmarje pri Jelšah leta 1985.
Spomin na otvoritev knjižnice v Podčetrtku leta 1987.
Knjižnica Šmarje pri Jelšah se je leta 2002 odcepila od Delavske univerze (takrat že Ljudske univerze) Rogaška Slatina in postala samostojni zavod Javni zavod Knjižnica Šmarje pri Jelšah z enotami Podčetrtek, Kozje, Lesično in Bistrica ob Sotli. Knjižnica Rogaška Slatina se je z enoto Rogatec organizirala v samostojni zavod.
Otvoritev prenovljene in razširjene Knjižnice Šmarje pri Jelšah leta 2002.
Krajevna knjižnica v Kozjem je nove prostore v kleti zdravstvenega doma dobila leta 2007, leta 2020 pa je dobila nove večje prostore tudi Knjižnica Bistrica ob Sotli. V Knjižnici Podčetrtek so istega leta prostore prenovili. Nekoč predvsem izposojevališča so knjižnice danes postale pomembna središča skupnosti, s svojo usmerjenostjo v uporabnike razvijajo svojo proaktivno vlogo ter postajajo središče družabnega dogajanja v lokalni skupnosti, kjer na enem mestu omogočajo kvalitetno učenje, delo, druženje in preživljanje prostega časa.
Knjižničarji in gostje na otvoritvi nove knjižnice v Kozjem leta 2007.
Vabimo vas, da obiščete knjižnico v svojem kraju. Knjižničarji vam bomo pomagali izbrati dobro knjigo, ki vas bo navdušila. Ob svetovnem dnevu (tednu) knjige pa ste vabljeni, da se pridružite akciji “podarimo knjigo” v bukvarnah, ki bodo v tem tednu v osrednji in vseh krajevnih knjižnicah Knjižnice Šmarje pri Jelšah.
Naj vas spremlja misel nemškega knjigarnarja in založnika Reinharda Piperja:
”Knjige so seveda mrtve. Lahko jih oživiš ali pa ne, to je odvisno od tebe. Branje ne sme biti golo sprejemanje. Naj bo ustvarjalno, spodbuja naj lastna doživetja, lastna dejanja”.
Viri:
- Berčič, B. O knjigah in knjižničarstvu. Ljubljana, 2000.
- Bratko, I. Čas knjige. Ljubljana, 1972.
- Černelč, I. 100 let knjižničarske dejavnosti v Bistrici ob Sotli. Naše Oko 2021, št. 603, str. 10-13.
- Dolinar, F. M. Knjižnice skozi stoletja. Ljubljana, 2004.
- Marinšek, M. Zgodovina Knjižničarstva v Kozjem. Zmajev glas mar. 2008, št. 41, str. 30-32.
- Slovenske knjižnice. Ljubljana, 1951.
- Fotografije so iz arhiva Knjižnice Šmarje pri Jelšah.