V nasprotju s predstavo o velikih, bradatih in enookih pomorskih kapitanih je bil Miroslav Štumberger drobne in srednje postave, mehkih potez, živahnega pogleda ter nagajivega nasmeha. Bil je izjemno izobražen in razgledan, imel je mnogo talentov, govoril je pet jezikov, bil je izumitelj, umetnik, zbiratelj, muzealec in humorist. Rojen je bil v Šmarju pri Jelšah, 2. julija 2022 mineva 130 let od njegovega rojstva. Šmarje je zapustil že v otroštvu. Končal je pomorsko akademijo, vojaška bojna ladja Monarh pa ga je leta 1914 pripeljala v zaliv Boke Kotorske, v katero se je zaljubil na prvi pogled in tam ostal do svoje smrti. Umrl je 6. maja 1983 v 92. letu starosti. Žara z njegovimi posmrtnimi ostanki je shranjena za marmorno ploščo v njegovi hiši v Baošićih, ki je postala muzej imenovan “Dom starog kapetana Miroslava Štumbergera”.
Miroslavova mladost in družina Štumberger v Šmarju
V drugi polovici 19. stoletja so bile v Šmarju pri Jelšah tri veje družine Štumberger: v Dvoru, na Belem in v Dragomilem. Družinska veja Štumbergerjev, iz katere izhaja Miroslav Štumberger, prihaja iz Dvora pri Šmarju. Družino je ustvaril Miroslavov stari oče Mihael Štumberger (1826), ki je bil v mladosti vojak pri huzarjih, v drugi pol. 19. stol. pa oskrbnik stavbe in posesti (park z eksotičnimi rastlinami) dvorca Jelše v času, ko je bil lastnik posesti Rudolf Gödl Lanoy. Mihael se je poročil z Uršulo, roj. Golčman (1830), s katero sta imela štiri otroke, rojeni so bili v Dvoru: Marijo (1858), Franca (1860), Friedericha (1863) in Antona (1869).
Miroslavov oče Friedrich (1863), pravili so mu Fric, je opravljal službo cesarsko kraljevega davčnega adjutanta v Šmarju pri Jelšah ter bil cesarsko kraljevi poročnik šmarske deželne brambe, ustanovljene leta 1880. Kot državni uslužbenec je večkrat menjal službo ter se selil iz kraja v kraj. Ko je nekaj časa živel in delal v Brežicah, je tam spoznal svojo življenjsko sopotnico Karolino, roj. Laiter, hčerko uglednega meščana in usnjarskega mojstra Karla Laitera, ki je bil leta 1891 izvoljen za župana Brežic. Fric in Karolina sta se poročila v Brežicah leta 1891. V zakonu se jima je rodilo pet otrok – sin in štiri hčere, vsi so bili rojeni v Šmarju pri Jelšah. Prvorojenec je bil Friedrich Karl – Miroslav, rojen 2. julija 1892. V Šmarju je obiskoval le prvi razred osnovne šole, nato pa se je mlada družina preselila v Lienz na zgornjem Štajerskem, kamor so službeno premestili očeta.
Miroslavova samostojna pot v svet se je pričela že pri njegovih enajstih letih, ko so ga poslali v Ljubljano v realno gimnazijo. Po končani gimnaziji je želel na pomorsko akademijo, kar mu je mati branila, vendar je imel podporo pri očetu, ki je menil, da je mornarica priložnost, da se fant izkaže. Pri vpisu v aspirantsko šolo v Puli je imel nekaj težav, saj je bil po opravljenih sprejemnih izpitih na 27. mestu, sprejeli pa so jih le 26. Miroslavov oče se je močno trudil in brskal po zvezah na Dunaju ter nazadnje zadevo uspel urediti.
Fotografija:
Prihod v Boko Kotorsko
Vojaško pomorsko akademijo je Štumberger uspešno zaključil in se že kot kadet zanimal za razvoj nove tehnologije na začetku 20. stoletja, kamor je spadalo tudi letalstvo. V Boko Kotorsko se je prvič pripeljal z ladjo Monarch leta 1914 in se priključil mornariškemu vojnemu letalstvu v hidroletalski bazi v Kumborju, kjer je postal pilot na enem od dveh hidroplanov tipa “lohner”. To so bili hidroplani z dvema sedežema, leteli so s hitrostjo 90 km/h. V času vojne od leta 1914 so bili oboroženi z mitraljezom in nekaj bombami, ki so se iz pilotove kabine metale kar ročno. Miroslav Štumberger je 31. maja 1915, takrat že kot poročnik fregate, izvedel prvi bojni let kot kopilot in s komandantom baze in kapitanom fregate Hugom Ockermüllerjem bombardiral pristanišče Brindisi. V eni izmed svojih letalskih akcij si je z uspešnim napadom na zavezniško križarko v Otrantskih vratih pridobil odlikovanje “Signum laudis”. Ker pa ni pokazal večjih sposobnosti pri metanju bomb in streljanju s strojnico, je željan novih podvigov letalstvo zapustil.
Fotografija:
Vojna pod morjem
Leta 1916 se je Miroslav Štumberger udeležil tečaja za torpedno orožje, kjer je pokazal velik smisel za tehniko in bil eden najboljših. Pridružil se je podmorniški šolski bazi na Brionih in opravil še tečaj na podmornici. Novopečeni podmorniški častnik je bil razporejen na podmornico U16, vendar se je zaradi administrativne napake znašel na U-17, kar pa je bila za njega prava sreča, saj je podmornica U-16 s vso svojo posadko kmalu potonila.
U-17 je bila manjša podmornica, ki je vkrcala 14 članov posadke, tehtala je 110 ton in vozila po površini pet, pod vodo pa štiri vozle. Kljub majhnosti in omejenim možnostim gibanja je operirala po celem Jadranu. Po prvem vojnem uspehu, ko so potopili italijansko bojno ladjo, je posadka prejela večjo podmornico U-28, težko 220 ton. Avstrijska podmornica je imela položaj v Sredozemlju, kjer so bili ob italijanski vojni mornarici njeni nasprotniki tudi Angleži in Francozi. S podmornico U-28 je prvi oficir, poročnik bojne ladje, Miroslav Štumberger opravil kakšnih ducat ekspedicij po Jadranskem, Jonskem in Egejskem morju in pod poveljstvom kapitana Čeha Zdeneka Hudičeka potopil deset sovražnih ladij. U-28 je bila ena izmed najuspešnejših podmornic v jadranski podmorniški floti v času prve svetovne vojne.
Poveljnik prve podmornice jugoslovanske vojne mornarice
Ob nastanku nove države Kraljevine SHS po vojni so Štumbergerja sprejeli v jugoslovansko vojno mornarico, kjer je dobil mesto poveljnika podmorniške baze v Kumborju v zalivu Boke Kotorske. Jugoslovanski vojni mornarici je primanjkovalo ladjevja, bili so tudi brez podmornic. Ko jim je leta 1925 Anglija ponudila obnovo dveh starih podmornic, so poleg še dveh članov ekipe za nadzor gradnje v New Castle poslali tudi Miroslava Štumbergerja. Leta 1927 sta iz Anglije pripluli prvi podmornici jugoslovanske vojne mornarice »Hrabri« in »Nebojša«. Leto kasneje je Štumberger postal poveljnik podmornice »Nebojša«, leta 1929 pa je bil ponovno imenovan za poveljnik Tehničnega centra za podvodna orožja, ki ga je zasnoval že leta 1924. Leta 1934 je napredoval v kapitana vojaške in postal tudi poveljnik Pomorske oblasti južnega Jadrana. V letu 1938 je bil predlagan za izobraževanje za admirala, vendar je v svojem 45. letu starosti raje zaprosil za upokojitev.
Za svoje zasluge v pomorstvu je prejel Zlato plaketo bokeljske mornarice, Srebrno jadro vojaške mornarice Jugoslavije, dvakrat je prejel Oktobrsko nagrado mesta Herceg Novi, med vsemi priznanji in odlikovanji pa ima častno mesto Orden zasluge za narod, s katerim ga je odlikoval takratni predsednik SFR Jugoslavije Josip Broz Tito.
Izumitelj
Štumberger se je v času, ko je bil poveljnik Tehničnega centra za podvodna orožja in tudi kasneje, intenzivno ukvarjal z raziskovanjem in inovatorstvom ter opravljal številne poskuse z raketnimi torpedi in drugimi modeli na raketni pogon. Od svojih številnih izumov, bilo jih je okoli 500, jih je dal patentirati 20, dobil je pet patentov. Med njegove najpomembnejše spada dezaktivator morskih min, s katerim so po drugi svetovni vojni očistili celotni zaliv Boke Kotorske. Izumil je reševalno napravo za potopljene podmornice in dušilec ropota motorja. Leta 1924 je med prvimi na svetu uspešno izstrelil model raketoplana, takoj za tem mu uspel poskus z zračnim torpedom – raketo, z izstrelitvijo podvodnega torpeda pa je zaključil serijo svojih raketnih poskusov.Ukvarjal se je tudi z izdelavo raketnega motorja na tekoče gorivo, vendar je raziskavo ustavil zaradi pomanjkanja sredstev. Imenoval ga je motor prihodnosti, saj je že takrat domneval, da bo s takim motorjem nekoč mogoče doseči tudi druge planete. Raketni motor je prvi patentiral američan Robert H. Goddard leta 1926.
Štumbergerjev dom postane muzej njegovih strasti – pomorstva, zbirateljstva, slikarstva in modelarstva
V času službovanja je v Boki Kotorski pridobil veliko prijateljev in znancev, zato se je odločil, da zaliva ne bo zapustil in na hribu nad Baošići, kamor je hodil večkrat slikat v naravo, kupil staro hišo. Hišo je obnovil v arhitekturnem slogu, ki spominja na stare stavbe kotorskega zaliva. Vanjo je vgradil okrasne kamnite elemente – portale na oknih in vratih iz starih dvorcev v Perastu. Okolico hiše je uredil s kamnitimi zidovi in terasami, kjer je uredil park in manjši vinograd. Zasadil je okoli 200 različnih rastlin, med katerimi so bili tudi redki primerki z zelenimi in črnimi cvetovi. Notranjost hiše je opremil s pohištvom iz starih ladij ter predmeti, ki jih je zbiral na potovanjih.
Zbirateljstvo je bila ena izmed njegovih velikih strasti. Zbral je toliko različnih predmetov, da je v svojem »Domu starega kapitana« leta 1955 odprl muzej. Poleg pohištva iz starih ladij, kamor so spadala tudi vrata in stopnišča, je muzejsko zbirko dopolnil s pomorskimi in zgodovinskimi predmeti, starim orožjem ter maketami ladij, ki jih je sam izdeloval. Leta 1974 je v časopisu jugoslovanske vojaške mornarice “Čuvari Jadrana” objavil navodila za izdelavo ladijske makete pod naslovom “Kako sagraditi model broda”. Stene muzeja dopolnjujejo tudi Štumbergerjeva slikarska dela, risal je že v mladih letih. V muzeju najdemo več sto njegovih risb ter rokopise šaljivih zgodb, ki so opremljene z njegovimi ilustracijami. Bil pa je tudi član Združenja umetnika uporabne umetnosti Črne gore.
Posebna in bogata muzejska zbirka je privabila veliko obiskovalcev, prijazen in gostoljuben stari kapitan pa jim je ob ogledu pripovedoval vznemirljive zgodbe. Ob morebitnem obisku prostranega in z gorami obdanega zaliva na severu črnogorske obale Jadranskega morja se ustavite v Baošićih in obiščite kapitanovo hišo, v kateri je ohranjen duh nekega minulega časa.
Štumbergerjeva zapuščina
Miroslav Štumberger je doživel visoko starost, ožjih potomcev ni imel, zato se je kljub prošnji Pomorskega muzeja v Piranu, da jim po smrti podari zbirko, odločil svoj muzej zapustiti Občini Baošići. Ker je želel, da se njegova muzejska zbirka ohrani takšna, kot jo je sam zasnoval, je v oporoki izjavil, da se iz muzeja ne sme odstraniti noben predmet, niti za namen razstave v drugi ustanovi niti za namen prodaje ali podaritve. Muzej je po Štumbergerjevi smrti ostal zapuščen in prepuščen propadanju, kar pa je nekaterim omogočilo tudi krajo muzejskih eksponatov. Ko je Občina Baošići leta 2010 prepustila muzej v upravljanje Mestnemu muzeju Mirka Komnenovića Herceg Novi, so propadajočo hišo obnovili in razstavili eksponate. Muzej »Dom starog kapetana« so ponovno odprli leta 2014.
Viri:
Mađar, Čaba. Kapetan bojnog broda Miroslav Štumberger (1892–1983). Spletna stran: http://www.rastko.net/rastko-bo/casopisi/boka/24/26.pdf.
Krašovec, Jure. Plovba kapitana Štumbergerja. V Novi tednik, letn. 24 (1970), št. 27–44.
Genealogija: osebni arhiv Jože Čakš.
Fotografije: Mestni muzej Mirka Komnenoviča Herceg Novi, Muzej »Dom starog kapetana«.