V nasprotju s predstavo o velikih, bradatih in enookih pomorskih kapitanih je bil Miroslav Štumberger drobne in srednje postave, mehkih potez, živahnega pogleda ter nagajivega nasmeha. Bil je izobražen in izjemno razgledan, imel je mnogo talentov, govoril je pet jezikov, bil je izumitelj, umetnik, zbiratelj, muzealec in humorist.
Rojen je bil 2. julija 1892 v Šmarju pri Jelšah. Šmarje je zapustil že v otroštvu, končal je pomorsko akademijo, vojaška bojna ladja Monarh pa ga je leta 1914 pripeljala v zaliv Boke Kotorske, v katero se je zaljubil na prvi pogled in tam ostal do svoje smrti. Umrl je 6. maja 1983 v 92. letu starosti. Žara z njegovimi posmrtnimi ostanki je shranjena za marmorno ploščo v njegovi hiši v Baošićih, ki je postala muzej imenovan “Dom starog kapetana Miroslava Štumbergera”.
Miroslavova mladost in družina Štumberger v Šmarju
V drugi polovici 19. stoletja so bile v Šmarju pri Jelšah tri veje družine Štumberger: v Dvoru, na Belem in v Dragomilem. Družinska veja Štumbergerjev, iz katere izhaja Miroslav Štumberger, prihaja iz Dvora pri Šmarju. Družino je ustvaril Miroslavov stari oče Mihael Štumberger (1826), ki je bil v mladosti vojak pri huzarjih, v drugi pol. 19. stol. pa oskrbnik stavbe in posesti (park z eksotičnimi rastlinami) dvorca Jelše v času, ko je bil lastnik posesti Rudolf Gödl Lanoy. Mihael se je poročil z Uršulo, roj. Golčman (1830), s katero sta imela štiri otroke: Marijo (1858), Franca (1860), Friedericha (1863) in Antona (1869), rojeni so bili v Dvoru. Genealogijo Štumbergerjevih iz Šmarja pri Jelšah je raziskovala Goranka Kreačič.
Miroslavov oče Friedrich (1863), pravili so mu Fric, je opravljal službo cesarsko kraljevega davčnega adjutanta v Šmarju pri Jelšah, bil je tudi cesarsko kraljevi poročnik šmarske deželne brambe, ustanovljene leta 1880. Kot državni uslužbenec je večkrat zamenjal službo ter se selil iz kraja v kraj. Ko je nekaj časa živel in delal v Brežicah, je tam spoznal svojo bodočo življenjsko sopotnico Karolino, roj. Laiter, hčerko uglednega meščana in usnjarskega mojstra Karla Laitera, ki je bil leta 1891 izvoljen za župana Brežic. Fric in Karolina sta se poročila v Brežicah leta 1891, prva leta skupnega življenja pa sta preživela v Šmarju pri Jelšah, kjer se jima je rodilo vseh pet otrok – sin in štiri hčere. Prvorojenec je bil Miroslav (njegovo krstno ime Friedrich Karl) rojen 2. julija 1892. V Šmarju je obiskoval le prvi razred osnovne šole, nato pa se je mlada družina preselila v Lienz na zgornjem Štajerskem, kamor so službeno premestili očeta.
Miroslavova samostojna pot v svet se je pričela že pri njegovih enajstih letih, ko so ga poslali v Ljubljano v realno gimnazijo. Po končani gimnaziji je želel na vojaško pomorsko akademijo v Reko, kar mu je mati branila, vendar je imel podporo pri očetu, ki je menil, da je mornarica priložnost, da se fant izkaže. Pri vpisu v aspirantsko šolo v Puli je imel nekaj težav, saj je bil po opravljenih sprejemnih izpitih na 27. mestu, sprejeli pa so jih le 26. S stričevo pomočjo je bil sprejet na pomorsko akademijo in jo leta 1912 uspešno zaključil.
Prihod v Boko Kotorsko in odlikovanje Sigmund laudis v letalstvu
Štumberger se je že kot kadet zanimal za razvoj nove tehnologije v začetku 20. stoletja, kamor je spadalo tudi letalstvo. V Boko Kotorsko se je prvič pripeljal leta 1914 s staro vojaško ladjo Monarch. Ker so ga neizmerno privlačila letala, se je prostovoljno priključil mornariškemu vojnemu letalstvu v hidroletalski bazi v Kumborju, eni najaktivnejših hidro letalskih enot avstro-ogrske vojaške mornarice v času prve svetovne vojne. Konec 1915 je postal izvidniški kopilot na enem od dveh hidroplanov tipa “Lochner M”. To so bili hidroplani z dvema sedežema, leteli so s hitrostjo 90 km/h. V času vojne od leta 1914 so bili oboroženi z mitraljezom in nekaj bombami, ki so se iz pilotove kabine metale kar ročno.
Miroslav Štumberger je 24. maja 1915, takrat že kot poročnik fregate, izvedel prvi bojni let kot kopilot in s komandantom baze in kapitanom fregate Hugom Ockermüllerjem bombardiral pristanišče Brindisi. V eni izmed kasnejših letalskih akcij si je z uspešnim napadom na zavezniško križarko v Otrantskih vratih pridobil odlikovanje “Signum laudis”. Ker pa ni pokazal večjih sposobnosti pri metanju bomb in streljanju s strojnico, je željan novih podvigov letalstvo zapustil.
.
Vojna pod morjem
Leta 1916 se je Miroslav Štumberger udeležil tečaja za torpedno orožje, kjer je pokazal velik smisel za tehniko in bil eden najboljših. Pridružil se je podmorniški šolski bazi na Brionih in opravil še tečaj na podmornici. Novopečeni podmorniški častnik je bil razporejen na podmornico U16, vendar se je zaradi administrativne napake znašel na U-17, kar pa je bila za njega prava sreča, saj je podmornica U-16 s vso svojo posadko kmalu potonila.
U-17 je bila manjša podmornica, ki je vkrcala 14 članov posadke, tehtala je 110 ton in vozila po površini pet, pod vodo pa štiri vozle. Kljub majhnosti in omejenim možnostim gibanja je operirala po celem Jadranu. Po prvem vojnem uspehu, ko so potopili italijansko bojno ladjo, je posadka prejela večjo podmornico U-28, težko 220 ton. Avstrijska podmornica je imela položaj v Sredozemlju, kjer so bili ob italijanski vojni mornarici njeni nasprotniki tudi Angleži in Francozi. S podmornico U-28 je prvi oficir, poročnik bojne ladje, Miroslav Štumberger opravil kakšnih ducat ekspedicij po Jadranskem, Jonskem in Egejskem morju in pod poveljstvom kapitana Čeha Zdeneka Hudičeka potopil deset sovražnih ladij. U-28 je bila ena izmed najuspešnejših podmornic v jadranski podmorniški floti v času prve svetovne vojne.
Poveljnik prve podmornice jugoslovanske vojne mornarice
Ob nastanku nove države Kraljevine SHS po vojni so Štumbergerja sprejeli v jugoslovansko vojno mornarico, kjer je dobil mesto poveljnika podmorniške baze v Kumborju v zalivu Boke Kotorske. Jugoslovanski vojni mornarici je primanjkovalo ladjevja, bili so tudi brez podmornic. Ko jim je leta 1925 Anglija ponudila obnovo dveh starih podmornic, so poleg še dveh članov ekipe za nadzor gradnje v New Castle poslali tudi Miroslava Štumbergerja. Leta 1927 sta iz Anglije pripluli prvi podmornici jugoslovanske vojne mornarice »Hrabri« in »Nebojša«. Leto kasneje je Štumberger postal poveljnik podmornice »Nebojša«, leta 1929 pa je bil ponovno imenovan za poveljnik Tehničnega centra za podvodna orožja, ki ga je sam zasnoval že leta 1924. Leta 1934 je napredoval v kapitana vojaške mornarice Kraljevine Jugoslavije in postal tudi poveljnik Pomorske oblasti južnega Jadrana. V letu 1938 je bil predlagan za izobraževanje za admirala, vendar je v svojem 45. letu starosti raje zaprosil za upokojitev.
Za svoje zasluge v pomorstvu je prejel Zlato plaketo bokeljske mornarice, Srebrno jadro vojaške mornarice Jugoslavije, dvakrat je prejel Oktobrsko nagrado mesta Herceg Novi, med vsemi priznanji in odlikovanji pa ima častno mesto Orden zasluge za narod, s katerim ga je odlikoval takratni predsednik SFR Jugoslavije Josip Broz Tito.
Izumitelj
Štumberger se je v času, ko je bil poveljnik Tehničnega centra za podvodna orožja v Kumborju, kjer se je v tamkajšnji testni postaji za izstrelitev torpedov intenzivno ukvarjal z raziskovanjem in inovatorstvom ter opravljal številne poskuse z raketnimi torpedi in drugimi modeli na raketni pogon. Testno postajo v Kumborju so ukinili v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so v oborožitev takratne JRM uvedli moderna torpeda. Lansirna postaja za torpeda, ki jo je v Kumborju ustanovil Miroslav Štumberger je bila porušena leta 2014.
Sredi dvajsetih let prejšnjega stoletja se je Štumberger intenzivno ukvarjal s tehničnimi inovacijami. Še posebej ga je privlačil raketni motor na tekoče gorivo, ki je takrat zanj predstavljal idealen pogoj za določeno vojaško opremo, predvsem pa še ne zasnovano prevozno sredstvo. Imenoval ga je motor prihodnosti, saj je že takrat domneval, da bo s takim motorjem nekoč mogoče doseči tudi druge planete. Lastni raketni motor na tekoče gorivo je izdelal 24. marca 1924 ter prototip po uspešnem testiranju poslal še na testiranje na Dunaj, od koder nikoli ni dobil odgovora. Raketni motor je dve leti po tem prvi patentiral američan Robert H. Goddard, ki v svetovni javnosti šteje za očeta moderne raketne tehnologije. Ameriški izumitelj je imel veliko finančno podporo s strani države, medtem ko je slovenski oficir Miroslav Štumberger moral, kljub uspešnim rezultatom testiranja, zaradi pomanjkanja denarja svoje pionirsko delo na tem področju opustiti.
Od svojih številnih izumov, bilo jih je okoli 500, je Miroslav Štumberger dal patentirati 20, dobil je le pet patentov. Med njegove najpomembnejše spada dezaktivator morskih min, s katerim so po drugi svetovni vojni očistili celotni zaliv Boke Kotorske. Izumil je reševalno napravo za potopljene podmornice in dušilec ropota motorja. Leta 1924 je med prvimi na svetu uspešno izstrelil model raketoplana, takoj za tem mu uspel poskus z zračnim torpedom – raketo, z izstrelitvijo podvodnega torpeda pa je zaključil serijo svojih raketnih poskusov.
Štumbergerjev dom postane muzej njegovih strasti – pomorstva, zbirateljstva, slikarstva in modelarstva
V času službovanja je Štumberger v Boki Kotorski pridobil veliko prijateljev in znancev, zato se je odločil, da zaliva ne bo zapustil in na hribu nad Baošići, kamor je hodil večkrat slikat v naravo, kupil staro hišo. Hišo je obnovil v arhitekturnem slogu, ki spominja na stare stavbe kotorskega zaliva. Vanjo je vgradil okrasne kamnite elemente – portale na oknih in vratih iz starih dvorcev v Perastu. Okolico hiše je uredil s kamnitimi zidovi in terasami, kjer je uredil park in manjši vinograd. Zasadil je okoli 200 različnih rastlin, med katerimi so bili tudi redki primeri z zelenimi in črnimi cvetovi. Notranjost hiše je opremil s pohištvom iz starih ladij ter predmeti, ki jih je zbiral na potovanjih.
Zbirateljstvo je bila ena izmed njegovih velikih strasti. Zbral je toliko različnih predmetov, da je v svojem »Domu starega kapitana« leta 1955 odprl muzej. Poleg pohištva iz starih ladij, kamor so spadala tudi vrata in stopnišča, je muzejsko zbirko dopolnil s pomorskimi in zgodovinskimi predmeti, starim orožjem ter maketami ladij, ki jih je sam izdeloval. Leta 1974 je v časopisu jugoslovanske vojaške mornarice “Čuvari Jadrana” v več delih objavil navodila za izdelavo ladijske makete pod naslovom “Kako sagraditi model broda”, ki jih še danes uporabljajo številni ladijski modelarji. Njegove ladijske makete danes hranijo mnogi muzeji in privatne zbirke.
Stene muzeja dopolnjujejo tudi Štumbergerjeva slikarska dela. Zgodnje risbe, ki jih je izdelal že v mladih letih, najdemo v ohranjenih skicirkah. Ohranjenih je več sto njegovih risb in rokopisi šaljivih zgodb, ki so opremljene z njegovimi ilustracijami. Slikal je portrete in tihožitja ter se preizkusil tudi v grafični tehniki. Bil je član Združenja umetnikov uporabne umetnosti Črne gore.
Štumbergerjeva zapuščina
Miroslav Štumberger je doživel visoko starost, ožjih potomcev ni imel, zato se je kljub prošnji Pomorskega muzeja v Piranu, da jim po smrti podari zbirko, odločil svoj muzej zapustiti Občini Baošići. Ker je želel, da se njegova muzejska zbirka ohrani takšna, kot jo je sam zasnoval, je v oporoki izjavil, da se iz muzeja ne sme odstraniti noben predmet, niti za namen razstave v drugi ustanovi niti za namen prodaje ali podaritve. Muzej je po Štumbergerjevi smrti ostal zapuščen in prepuščen propadanju, kar pa je nekaterim omogočilo tudi krajo muzejskih eksponatov. Ko je Občina Baošići leta 2010 prepustila muzej v upravljanje Mestnemu muzeju Mirka Komnenovića Herceg Novi, so propadajočo hišo obnovili in razstavili eksponate. Muzej »Dom starog kapetana« so ponovno odprli leta 2014.
Posebna in bogata muzejska zbirka je nekoč privabljala veliko obiskovalcev, prijazen in gostoljuben stari kapitan Štumberger pa jim je ob ogledu pripovedoval vznemirljive zgodbe. Ob morebitnem obisku prostranega in z gorami obdanega zaliva na severu črnogorske obale Jadranskega morja se tudi vi ustavite v Baošićih in obiščite kapitanovo hišo, v kateri je ohranjen duh nekega minulega časa.
Viri:
Mađar, Čaba. Kapetan bojnog broda Miroslav Štumberger (1892–1983). Spletna stran: http://www.rastko.net/rastko-bo/casopisi/boka/24/26.pdf.
Luković, Siniša. Miroslav Štumberger – pomorac, letač i konstruktor raketa. Spletna stran: https://bokanews.me/miroslav-stumberger-pomorac-letac-konstruktor-raketa-2/
Krašovec, Jure. Plovba kapitana Štumbergerja. V Novi tednik, letn. 24 (1970), št. 27–44.
Genealogija: Goranka Kreačič
Fotografije:
Mestni muzej Mirko Komnenović i galerija Josip Bepo Benković Herceg Novi, Muzej »Dom starog kapetana Štumbergera«.