V prazničnem vzdušju ob mednarodnem dnevu žena in dnevu mučenikov so članice gledališkega krožka UTŽO, pod mentorstvom Anke Novak, in Zveneče jelše, pod mentorstvom Jasmine Levičar, pripravile v torek, 10. 3. 2026, pomladni recital, ki je občinstvo popeljal skozi poezijo, glasbo in čustva.
Prisotne je nagovoril mag. Darko Pepevnik, ki je izrazil hvaležnost ženskam, spomnil na zgodovinske neenakosti in poudaril njihov pogum ter prispevek k družbi. Direktor Knjižnice Šmarje pri Jelšah, dr. Marko Samec, se je zahvalil vsem ženskam za njihovo tiho moč. Dodal je, da bi bilo v svetu gotovo več miru in optimizma, če bi vodile ženske.
Članice gledališkega krožka so z recitiranjem pesmi avtoric Anke Novak, Vide Debelak, Ide Nova in Majde Mihovec pričarale čustveno izkušnjo. Ob tem so se Zveneče jelše predstavile s petjem, spremljala jih je Jasmina Levičar.
Pesmi in sam dogodek je bil poklon vsem ženskam, moškim in mladim po srcu. Hkrati je bilo sporočilo jasno: največja umetnost je že življenje samo. Praznujmo ga vsak dan!
|
Spoštovane gospe, drage sošolke, drage ženske! Sicer ne boste verjele, da ste neprestano prisotne v naših mislih. Pa ne samo zaradi »one« stvari, kot bi mnogi natolcevali, pač pa, ker si življenja brez vas ne znamo predstavljati. Brez vas bi ne znali in ne zmogli živeti niti sekundo v tem ponorelem svetu. Še danes zardevam, ko se spomnim, kaj vse so morale vaše prednice prestajati in prestati, kako so se borile za svoje pravice in enakopravnost z nami, ki še vedno ni popolna. Lep primer takšnega boja je prvi slovenski ženski časopis Slovenka, ki je izhajal od leta 1897 do leta 1902 v Trstu. Prispevki slovenskih književnic (npr. Zofke Kveder) in prvih feministk (npr. Marica Nadlišek Bartol, urednica revije) so pozivali k boju za pravico žensk do javne besede, do izobrazbe, do samostojne zaposlitve. Tedanji cerkveni ideolog in ljubljanski škof Anton Mahnič se je na pisanje ženskega časopisa odzval, češ, da svetuje naj ženska v javnosti molči, da ne potrebujemo učenih žensk, ampak blagih, ponižnih in sramežljivih in da ni dobro delati »vsegavednih« žensk. Ali smo se vam sploh opravičili: da niste smele stoletja hoditi v šolo skupaj z nami? da niste imele volilne pravice, nekatere do prve, nekatere do druge svetovne vojne, Švicarke pa vse do leta 1971? da ste bile po poroki pravno podrejene možu (vaš podpis je bil brez veljave)? da v cerkvenih inštitucijah ne smete opravljati dela duhovnikov, kardinalov, papežev? da dolgo niste smele opravljati nekaterih poklicev kot so: zdravnice, sodnice, profesorice …? da ste za enako delo dobivale nižje plačilo kot mi? … in tako dalje in tako dalje … in tako dalje … ALI SMO SE VAM OPRAVIČILI? Namesto opravičila je danes svetovni splet poln mizoginov (sovražnikov žensk), katerih profile bi morali lastniki omrežij takoj blokirati. Pa nič! Tudi politikov in žal, tudi političark, so polna usta, še posebej nabasana v predvolilnem času, kako bodo za vas storili vse… in vse… in vse! Pa nič! Naj bo mali in iskren obliž na vaše zgodovinske rane: »OPROSTITE! OPROSTITE! OPROSTITE!« Niti približno ne vem, kako bi se bilo obrnilo moje življenje, če bi ne bil neprestano v pretežno ženski družbi. Rodil sem se v družini skupaj s sestro in sestrično, šolal sem se v šolah, kjer so bile sošolke v večini, služboval sem v službah, kjer so prevladovale sodelavke in domujem v domu, kjer vladajo moje ljube ženske. Ni mi žal, da sem se vpisal na šmarsko UTŽO! Drage sošolke, spoštovane gospe, praznujte danes, praznujte jutri, praznujte vedno, ko ste prisotne v naših mislih. Vsak dan! Hvala in srečno! Govor je napisal mag. Darko Pepevnik |
 |
 |
 |