Skip to content Skip to sidebar Skip to footer

Franc Renier in nastanek Atomskih toplic

Franc Renier (1922 – 2003).

Zaradi prizadevanj Franca Renierja pri ustanovitvi zdravilišča, so Atomske toplice, danes Terme Olimia, postale znane po vsej Sloveniji in tudi preko njenih meja. S pomočjo sokrajanov mu je uspelo uresničili zadane cilje, da bi z izkoriščanjem bogatih naravnih danosti – vode, narave in kulturne dediščine, takrat reven in nerazvit kraj v Obsotelju, postal mondeno turistično središče. Poleg postavitve trdnih temeljev zdravilišču, je skrbel tudi za napredek Podčetrtka. Bil je pobudnik za elektrifikacijo in vodovod, železniško povezavo, ureditev ceste, postavitev sodobnega gasilskega doma, banke. Bil je predsednik turističnega društva v Podčetrtku, član Turistične zveze Jugoslavije, častni predsednik Prostovoljnega gasilskega društva, ustanovitelj in prvi predsednik šmarske obrtne zbornice, predvsem pa priljubljen trgovec in gostitelj v svojem baru Atom. S svojo odkritosrčnostjo in entuziazmom je pridobival zaupanje oblasti in sklepal poznanstva z osebami na pomembnih položajih, kar je pripomoglo k uresničevanju njegovih ciljev. Posvečamo mu spomin ob 20. obletnici njegove smrti.

Od trgovca do upravnika zdravilišča

Franc Renier se je rodil 5. maja leta 1922 v Podčetrtku. Po končani osnovni šoli se je vpisal v trgovsko šolo v Slovenskih Konjicah, pri znanemu trgovcu Zupancu v Pristavi pri Mestinju pa se je kasneje izučil za trgovca. Mladega Franca je presenetila vojna. Leta 1943 je bil prisilno mobiliziran v nemško vojsko, se kmalu znašel v ujetništvu, od koder je pobegnil k partizanom. Po vojni se je zaposlil v trgovini v Podčetrtku, si ustvaril družino in postal dejaven v kraju, do katerega je čutil posebno pripadnost. Vendar pa je bilo prebivalstvo Obsotelja revno, posel v trgovini je bil slab, denarja ni bilo. Franca je vse bolj zaposlovala misel, kaj bi lahko storili z bližnjimi topliškimi vrelci, ki so jih v zdravilne namene krajani uporabljali že stoletja. Z župnikom Friderikom Sternadom in ravnateljem Jožetom Brilejem so pričeli snovati načrte za lepšo prihodnost.

 

Podčetrtek, ok. 1960 (arhiv TD Podčetrtek).

Nastanek Atomskih toplic

Obsotelje je bilo po drugi svetovni vojni revno in nerazvito, veliko ljudi se je selilo v mesta, kjer so se lahko zaposlili v kakšni industriji. Nekaterim navezanost na dom ni dovolila oditi, ostali so, zaupali naravi in njenim danostim ter verjeli, da si bodo boljšo prihodnost ustvarili v domačem kraju. Podčetrtški župnik Friderik Sternad je že leta 1935 v okolici Podčetrtka raziskoval kamnine in pri raziskovanju v Harini Zlaki naletel na toplo vodo. Domačini so mu povedali, da toplo vodo uporabljajo predvsem pozimi za pranje perila in napajanje živine. Sternad se je takoj zavzel za raziskovanje vode, vendar ga je vojna nekoliko ustavila. Takoj po vojni so Podčetrtčani najprej obudili leta 1905 ustanovljeno Turistično-olepševalno društvo, katerega prvi predsednik je bil Renierjev oče, Franc Renier starejši. Čeprav je takrat društvo aktivno delovalo in združevalo Podčetrtčane, je med drugo svetovno vojno njegovo delovanje zamrlo.

Turistično društvo Podčetrtek so ponovno ustanovili leta 1954, z namenom, da uredijo kraj in s pospeševanjem turizma dvignejo kulturno in gospodarsko raven Obsotelja. Predvsem pa se je turistično društvo zavzemalo za ureditev “toplic”, kamor je v majhno kopališče pod skalo prihajalo vedno več obiskovalcev. Friderik Sternad je poskrbel za analizo tople vode, ki je pokazala, da je voda zdravilna.

Leta 1956 je slovenski etnolog dr. Boris Kuhar v Slovenskem poročevalcu toplice zaradi radioaktivne vode poimenoval Atomske toplice. Člani turističnega društva so se z imenom strinjali in tako je ostalo.

Glas o zdravilni vodi se je širil in po prvih ozdravitvah pri nekaterih obolelih, ki so vodo uporabljali, so člani turističnega društva pričeli z aktivnostmi. Sloves zdravilnih učinkov vode je privabljal v kraj vse več obiskovalcev. Primanjkovalo je prenočitvenih kapacitet, tudi ceste so bile v slabem stanju, zaradi vse večjega obiska pa je bilo potrebno urediti tudi bazen. Ko je v neurejene toplice brez sanitarij in gostinskih objektov prihajalo tudi vse več tujih gostov, so se na seji turistične zveze v Celju pričeli spraševati, ali je poleg toliko svetovno priznanih zdravilišč na celjskem območju smiselno razvijati še toplice v Podčetrtku, sploh v neposredni bližini Rogaške Slatine. Lahko bi v Rogaško Slatino iz Podčetrtka napeljali vodo kar po ceveh. Francu Renierju ta predlog ni bil všeč, saj je z razvojem zdravilišča upal tudi v napredek Podčetrtka in Obsotelja. Občino in Zdravilišče Rogaška mu je uspelo prepričati o nasprotnem. V turističnem društvu so z vsemi močmi pričeli z aktivnostmi za izgradnjo bazena in ustanovitev Atomskih toplic v Podčetrtku.

Harina Zlaka, 1957. V bazenu pod skalo ob izviru v Harini Zlaki, velikem 46 m2, se je kopalo tudi do 240 oseb, 1957. (Arhiv Aleksander Renier).
Harina Zlaka, 1957. V bazenu pod skalo ob izviru v Harini Zlaki, velikem 46 m2, se je kopalo tudi do 240 oseb, 1957 (arhiv Aleksander Renier).

 

Otvoritev “tovarne brez dimnikov”

Ob občinskem prazniku občine Šmarje pri Jelšah, 9. septembra 1966, so slovesno otvorili Atomske toplice, s katerimi je upravljalo Turistično društvo Podčetrtek, in uradno odprli tudi prvi bazen. Predsednik društva Franc Renier je bil pogonska sila vsem aktivnostim, podpredsednik Jože Brilej in Rudi Lešnik pa sta skrbela za promocijo. Dr. Edvard Glaser, predstojnik mariborske bolnišnice, je proučeval uporabo zdravilne vode iz Harine Zlake v preteklosti, za razvoj Obsotelja pa se je zanimal tudi krajevni zdravnik dr. Evgen Jaeger. Fridrik Sternad je beležil izkušnje obiskovalcev, krajevni zdravnik dr. Albert Homan pa je spremljal spremembe pri njihovem zdravljenju. Peščica pogumnih krajanov je obudila več sto let stare topliške vrelce, ki so jih v zdravilne namene uporabljali že v preteklosti, in izkoristila njihove učinke za napredek in razvoj Podčetrtka. Graditi so pričeli svojo tovarno v neokrnjenem podeželju, “tovarno brez dimnikov”.

TD Podčetrtek je leta 1966 zgradilo prvi leseni baze (na levi Franc Renier). (Arhiv Aleksander Renier)
TD Podčetrtek je leta 1966 zgradilo prvi leseni bazen, na levi Franc Renier (arhiv Aleksander Renier).

 

Atomske toplice, 1967 (arhiv Aleksander Renier).
Atomske toplice, 1967 (arhiv Aleksander Renier).

V Atomskih toplicah vsako leto več obiskovalcev

Leta 1967 je Atomske toplice obiskalo že več kot 20.000 kopalcev. V turističnem društvu so razmišljali o možnosti, da bi zgradili bazen in razvijali toplice v neposredni bližini Podčetrtka. Lokacija na Škofljaku (območje med cestama v Imeno in Olimje) bi bila dostopnejša, saj je ob cesti in blizu železniške postaje ter v bližini gostišč, trgovin in zasebnih turističnih nastanitev. V turistične namene pa bi uporabljali tudi grad nad podčetrtškim trgom. Od vrtine do Podčetrtka bi morali napeljati vodo po ceveh in urediti cesto. Vendar je bil tak finančni zalogaj nedosegljiv. Toplice niso prinašale veliko denarja, člani turističnega društva prostovoljno opravljali dela v toplicah. Jože Brilej je na pomoč povabil tudi svoje učence, ki so prodajali vstopnice, spominke, razglednice in vozne karte za vlak. Ko so kopališče zvečer zaprli, so morali očistiti bazen, katerega lesene deske so bile poraščene z zelenimi algami. Ob bazenu so leta 1968 postavili lesene barake, ki so jih uporabljali za slačilnice in garderobe ter prostor za težje bolnike. Obiskovalci so prebivali kar v šotorih po bližnjih travnikih. Prizadevni člani turističnega društva so vlagali v Atomske toplice vso svojo energijo. Število nočitev pri zasebnikih je leta 1971 zabeležilo 100.000 gosta. Atomska voda je postajala vse bolj priljubljena, v majhni baraki so uredili pivnico termalne vode, ki so jo ljudje naročali tudi na dom. V plastenkah različnih velikosti so atomsko vodo razpošiljali s pomočjo železnice po vsej takratni Jugoslaviji.

Železniška postaja v Podčetrtku, 1958. Obsoteljsko progo Stranje – Kumrovec so pričeli graditi leta 1956 v dveh etapah. Prvi vlak je v Podčetrtek pripeljal iz Kumrovca leta 1958, prebivalci so vlak svečano pričakali in pogostili goste. Po progi od Stranja do Kumrovca pa je promet v celoti stekel 4. julija 1960. (Arhiv TD Podčetrtek).
Železniška postaja v Podčetrtku, 1958. Obsoteljsko progo Stranje – Kumrovec so pričeli graditi leta 1956 v dveh etapah. Prvi vlak je v Podčetrtek pripeljal iz Kumrovca leta 1958, prebivalci so vlak svečano pričakali in pogostili goste. Po progi od Stranja do Kumrovca pa je promet v celoti stekel 4. julija 1960 (arhiv TD Podčetrtek).

 

Železniška postaja Toplice Podčetrtek, 1973. Goste, ki so v Atomske toplice prihajali z vlakom, so od železniške postaje do kampa člani TD prevažali tudi v starem gasilskem kombiju. Ob lepem vremenu se je v kopališče pripeljalo tudi do 300 kopalcev iz smeri Celja in Zagreba. Z novim lastnikom ŽG TTG so Atomske toplice leta 1973 dobile tudi postajališče pri kampu. (Arhiv Knjižnice Šmarje pri Jelšah).
Železniška postaja Toplice Podčetrtek, 1973. Goste, ki so v Atomske toplice prihajali z vlakom, so od železniške postaje do kampa člani TD prevažali tudi v starem gasilskem kombiju. Ob lepem vremenu se je v kopališče pripeljalo tudi do 300 kopalcev iz smeri Celja in Zagreba. Z novim lastnikom ŽG TTG so Atomske toplice leta 1973 dobile tudi postajališče pri kampu (arhiv Knjižnice Šmarje pri Jelšah).

 

Zaradi vse več obiskovalcev je postal lesen bazen premajhen, sanitarne inšpekcije so vse večkrat prepovedale kopanje, zaradi česar so morali zavrniti veliko število gostov. Razmere so se zapletale, društvo ni imelo dovolj denarja za gradnjo novega večjega bazena, zato je Franc Renier, kljub vsem svojim dosedanjim prizadevanjem, obvestil komisijo za ureditev Atomskih toplic pri Skupščini občine Šmarje pri Jelšah, da ne zmorejo več naprej. Toplice pa so nujno potrebovale tudi strokovno zdravstveno službo. Pojavil se je predlog o sodelovanju različnih delovnih organizacij  pri izgradnji toplic. Oktobra leta 1970 se je v osnovni šoli v Podčetrtku zbralo kar nekaj zainteresiranih za sodelovanje. Izmed številnih potencialnih investitorjev so se leta 1971 dogovorili s Podjetjem za turizem, transport in gostinstvo (TTG) pri Slovenskih železnicah Ljubljana, ob sodelovanju kliničnih bolnišnic Ljubljana, da prevzame v upravljanje Atomske toplice.

25. decembra 1971 so v prostorih recepcije Atomskih toplic (danes TIC) podpisali pogodbo o prevzemu: predsednik TD Franc Renier, direktor ŽG TTG Ljubljana Janko Kušar in predsednik Skupščine občine Šmarje pri Jelšah Beno Božiček. (Arhiv Aleksander Renier).
25. decembra 1971 so v prostorih recepcije Atomskih toplic (danes TIC) podpisali pogodbo o prevzemu: predsednik TD Franc Renier, direktor ŽG TTG Ljubljana Janko Kušar in predsednik Skupščine občine Šmarje pri Jelšah Beno Božiček (arhiv Aleksander Renier).

Novo obdobje za Atomske toplice

Pogodba o upravljanju in nadaljnjem razvoju Atomskih toplic je bila podpisana na božični dan, 25. decembra leta 1971. Podjetje TTG, v katerem so priložnost za zaposlitev dobili številni domačini, je takoj pričelo z izgradnjo novega pokritega bazena, kar je omogočalo sprejemanje gostov skozi vse leto. Uvedli so kopalne kadi z uporabo kabin, točilnico vode, sanitarije, samopostrežno restavracijo, trgovino in avtomobilske prikolice v kampu, predvsem pa so uredili ambulanto za zdravniške preglede in prvo pomoč. V Podčetrtku je kmalu zraslo počitniško naselje »Brioni« s 30 lesenimi hišicami in restavracijo, od koder je goste na kopanje prevažal zdraviliški avtobus. Leta 1978 pa so na novi lokaciji, na Marofu, zgradili sodoben hotel z 200 ležišči, bazenom in prostori za terapije. Status naravnega zdravilišča so Atomske toplice dobile šele leta 1979, zato je zdravstveno službo do takrat vodil UKC Ljubljana. V Atomskih toplicah je zdravljenje bolnikov z revmatoidnim artritisom spremljal pred tem dr. Janez Pečar in zdravnica dr. Ruža Vreg.

Pokrit bazen v Atomskih toplicah, 1972. Leta 1972 so nad lesenim bazenom zgradili ogrevan balon, ki je omogočal kopanje tudi v hladnejšem obdobju leta. Na fotografiji pred pokritim bazenom z Francem Renierjem stojijo gostje in člani komisije za zdravstvo iz Beograda, Atomskih toplic in Ljubljane. (Arhiv Aleksander Renier).
Pokrit bazen v Atomskih toplicah, 1972. Leta 1972 so nad lesenim bazenom zgradili ogrevan balon, ki je omogočal kopanje tudi v hladnejšem obdobju leta. Na fotografiji pred pokritim bazenom z Francem Renierjem stojijo gostje in člani komisije za zdravstvo iz Beograda, Atomskih toplic in Ljubljane (arhiv Aleksander Renier).

 

Počitniško naselje »Brioni« so leta 1970 zgradili pri osnovni šoli v Podčetrtku. Zajemalo je 30 lesenih hišic, prostor s sanitarijami in restavracijo. Goste so k bazenu prevažali z zdraviliškim avtobusom. (Arhiv TD Podčetrtek).
Počitniško naselje »Brioni« so leta 1970 zgradili pri osnovni šoli v Podčetrtku. Zajemalo je 30 lesenih hišic, prostor s sanitarijami in restavracijo. Goste so k bazenu prevažali z zdraviliškim avtobusom (arhiv TD Podčetrtek).

 

Bazeni v Atomskih toplicah, 1980. Atomske toplice so v letu 1980 imele poleg bazena s toplo vodo tudi olimpijski bazen in manjši bazen za otroke. (Arhiv TD Podčetrtek).
Bazeni v Atomskih toplicah, 1980. Atomske toplice so v letu 1980 imele poleg bazena s toplo vodo tudi olimpijski bazen in manjši bazen za otroke (arhiv TD Podčetrtek).

 

Leta 1978 je Atomske toplice že drugič obiskal maršal Josip Broz Tito, kar je bilo za domačine in za goste nepozabno doživetje.

Franc Renier je več let vabil predsednika Tita na ogled. Prvič je obiskal toplice z ženo Jovanko ob praznovanju Dneva republike leta, 30. novembra 1974. Zadovoljen z napredkom Atomskih toplic in Obsotelja je svojim gostiteljem zaželel še veliko uspeha v razvoju turizma v teh nekoč revnih obsoteljskih krajih.

9. septembra 1978 je predsednik Jugoslavije Josip Broz Tito obiskal Atomske toplice, kar je bil poseben dogodek za krajane Podčetrtka, ki so ga poleg najvišjih predstavnikov slovenske oblasti in takratne šmarske občine slovesno sprejeli pred novim topliškim hotelom. (Vir: Zdravilišče Atomske toplice Podčetrtek, 1984).
9. septembra 1978 je predsednik Jugoslavije Josip Broz Tito obiskal Atomske toplice, kar je bil poseben dogodek za krajane Podčetrtka, ki so ga poleg najvišjih predstavnikov slovenske oblasti in takratne šmarske občine slovesno sprejeli pred novim topliškim hotelom (vir: Zdravilišče Atomske toplice Podčetrtek, 1984).

 

Za Atomske toplice se je pričelo novo obdobje, saj je z novim upraviteljem dobilo možnost hitrega napredka in razvoja v moderno termalno zdravilišče. Franc Renier se je najprej za nekaj časa zaposlil v Atomskih toplicah, v prepričanju, da se dobro razvijajo in napredujejo, pa jih je čez nekaj časa zapustil. V Podčetrtku je odprl bar Atom, kjer je gostil domačine in turiste, sodeloval v številnih društvih ter se še naprej posvečal razvoju Podčetrtka. Več kot dvajset let je bil aktiven predsednik Prostovoljnega gasilskega društva Podčetrtek, ki je z njegovo pomočjo ob 100. obletnici delovanja leta 1985 dobilo nov gasilski dom. Prav tako so po njegovi zaslugi leta 1993 v Podčetrtku dobili svojo bančno izpostavo. V jeseni svojega življenja je Franc Renier urejal fotografije turističnega društva, zbiral dokumente in zapisoval spomine, s čimer je ohranil bogato zbirko zgodovine kraja in nastanka Atomskih toplic, katerima je posvetil svoje življenje.

Umrl je 4. marca leta 2003. Njegovo zapuščino danes ohranjata njegova sinova. Aleksander, ki je več kot dvajset let stopal po očetovih stopinjah in nekaj časa tudi vodil Atomske toplice, hrani očetov osebni arhiv, Mitja pa ohranja očetov bar Atom.

Franc Renier v svojem baru Atom, 1993 (arhiv Aleksander Renier).
Franc Renier v svojem baru Atom, 1993 (arhiv Aleksander Renier).

 

Franc Renier, dolgoletni predsednik PGD Podčetrtek ob praznovanju 100. obletnice društva leta 1985, poleg njega podpredsednik Jože Brilej. (Arhiv Aleksander Renier).
Franc Renier, dolgoletni predsednik PGD Podčetrtek ob praznovanju 100. obletnice društva leta 1985, poleg njega podpredsednik Jože Brilej (arhiv Aleksander Renier).

 

Franc Renier si prizadeval tudi, da bi v Podčetrtku imeli svojo banko, ki je niso potrebovali samo domačini temveč je bila potrebna tudi zaradi gostov Atomskih toplic. Leta 1993 je na otvoritvi bančnih prostorov poleg trgovine Jelša v Podčetrtku Franc Renier slavnostno prerezal trak. (Arhiv Aleksander Renier).
Franc Renier si prizadeval tudi, da bi v Podčetrtku imeli svojo banko, ki je niso potrebovali samo domačini temveč je bila potrebna tudi zaradi gostov Atomskih toplic. Leta 1993 je na otvoritvi bančnih prostorov poleg trgovine Jelša v Podčetrtku Franc Renier slavnostno prerezal trak (arhiv Aleksander Renier).

 

VIRI

Strašek, M. Terme skozi čas. Podčetrtek, 2016.
Sotelski, R. L. Zdravilišče Atomske toplice Podčetrtek. Podčetrtek, 1984.
30 let Zdravilišča Atomske toplice Podčetrtek. Podčetrtek, 1996.
Utenkar, Danilo. Franc Renier – osemdesetletnik. V Delo, 2002, št. 104, str. 7.
Ustni viri: Aleksander Renier, Robert Šelekar, Jože Počivavšek.