Zadnji – filmske projekcije za dušo – Odpuščanje

30. 11. 2026

18.00

dokumentarni film , kino , pogovorni večer , ZADNJI

V ponedeljek, 30. novembra 2026, ob 18. uri, vas v Kinu Šmarje vabimo na drugi večer cikla ZADNJI – Filmske projekcije za dušo. Tokrat si bomo ogledali dokumentarni film Odpuščanje režiserke Marije Zidar, ki odpira vprašanja družinskih odnosov, tradicije, vere, maščevanja in odpuščanja.

Po projekciji se nam bosta v pogovoru pridružila Branko Cestnik, duhovnik, pisatelj in publicist, ter Flurina Ametaj, magistrica socialnega dela, medkulturna mediatorka in predsednica Albanskega kulturnega društva Liria iz Velenja ter Zveze albanskih društev v Sloveniji. Pri svojem delu se posveča predvsem medkulturnemu povezovanju, vključevanju priseljencev, opolnomočenju žensk in premagovanju družbenih predsodkov.

Pogovor bo povezoval in usmerjal Borut Bevc.

Skupaj bomo skozi različne kulturne, družbene in verske poglede razmišljali o odpuščanju, spravi, pravičnosti in pomenu tradicije. Ali odpustiti pomeni tudi pozabiti? Kje se konča spoštovanje tradicije in začne odgovornost posameznika? Pogovor bo odprt tudi za vprašanja obiskovalcev.

O zgodbi

V albanskem visokogorju je v trpkem sporu med družinama v sorodu ubito 18-letno dekle. Na njenega očeta lokalni škof in vodja nevladne organizacije iz prestolnice pritiskata, naj hčerinemu morilcu, ki je v zaporu, in tudi njegovi družini ne le odpusti v krščanskem duhu, pač pa naj se z njimi spravi – kot je nekoč veleval starodavni albanski zakonik, Kanon. Pronicljiva in pretresljiva observacija patriarhalne družbe, ujete med napol pozabljeno preteklostjo in negotovo sedanjostjo.

Režiserjeva izjava

Odpuščanje, opazovalni dokumentarec, prikazuje zakulisje konflikta med moškimi v globoko patriarhalni balkanski družbi. V tem sporu je izgubilo življenje mado dekle. Svoje oko, in oko kamere, sem zato usmerila na tiste moške, ki so odločali o dediščini njene smrti. Film prikazuje dejanskost patriarhalnih razprav in ritualov, iz katerih so bile ženske od nekdaj izključene.

Takšni konflikti obstajajo v domala vsaki družini in vsaki družbi, vsepovsod. Toda v Albaniji so se protagonisti soočali z globoko kompleksnimi družbenimi okoliščinami. V dramatični družbeni situaciji 90. let prejšnjega stoletja so v delih Albanije obudili stare vrednostne sisteme, med njimi v času komunizma zatrti starodavni albanski zakonik, Kanon. Četrt stoletja pozneje se protagonisti še vedno ne morejo zediniti, na kateri vrednostni sistem se pri reševanju konflikta opreti.

Očetove rane iz preteklosti so govorile ne le o Albaniji, pač pa tudi o Balkanu, ki se z nasprotujočimi si pogledi ozira na stoletja nerazrešenih konfliktov in odpira nove. Zgodba o neskladju vrednot, med reinterpretacijo tradicije in vere ter sodobnostjo, pa govori tudi o Evropi, kjer skrajno desni populizem ponuja stare rešitve za sodobne probleme. Film skupaj s protagonisti išče smisel v negotovi sodobnosti in namesto odgovorov zastavlja vprašanja.

Želela sem prikazati tudi kompleksnejšo podobo patriarhalne družbe in konflikta v njej, ki ga opazujem kot ženska – pogled, ki ga občinstvo lahko razbere tudi z obraza matere v filmu, ki dogajanje opazuje iz kota, molče.