Inventura
Boris Zupancič je, kot recčemo, obicčajen clovek. A nekega dne po večerji, ko bere v svoji sobi, nekdo skozi okno strelja nanj. Pride policija, zacčne se preiskava pod vodstvom kriminalista Andreja. Izkaže se, da Boris nima nobenih sovrazžnikov in ni v sporu z nikomer. Ni nobenih osumljencev – Boris zdi se popolnoma nezanimiv človek za odstrel. Zdi se, da je šlo za nekakšno naključje, zato policija čez čas preiskavo ustavi. A Boris se s tem ne more sprijazniti, dvom ga črviči in začne raziskovati sam. Pri iskanju potencialnih storilcev pa se pred nami odvije tragikomedija človeka, ki odkrije, da ga sovrazži več ljudi, kot si je lahko predstavljal in da so njegove predstave o lastnem življenju le iluzija.
Igrani prvenec Darka Sinka je tragikomedija o človeku, ki ugotovi, da so bile njegove predstave o lastnem življenju le iluzija. Štiri vesne na Festivalu slovenskega filma v Portorožu.
Boris Zupančič je, kot rečemo, običajen človek. A nekega dne po večerji, ko bere v svoji sobi, nekdo skozi okno strelja nanj. Pride policija, začne se preiskava pod vodstvom kriminalista Andreja. Izkaže se, da Boris nima nobenih sovražnikov in ni v sporu z nikomer. Ni nobenih osumljencev – Boris zdi se popolnoma nezanimiv človek za odstrel. Zdi se, da je šlo za nekakšno naključje, zato policija čez čas preiskavo ustavi. A Boris se s tem ne more sprijazniti, dvom ga črviči in začne raziskovati sam. Pri iskanju potencialnih storilcev pa se pred nami odvije tragikomedija človeka, ki odkrije, da ga sovraži več ljudi, kot si je lahko predstavljal in da so njegove predstave o lastnem življenju le iluzija.
PORTRET AVTORJA
Darko Sinko, rojen leta 1979 v Slovenj Gradcu, je diplomiral na ljubljanski Fakulteti za družbene vede in na AGRFT, smer filmska režija. Zrežiral je več kratkih in dokumentarnih filmov, med njimi Hiške (2014, v sorežiji z Matjažem Ivanišinom) in Sošolki (2014), nagrajeni z vesno za najboljši scenarij na Festivalu slovenskega filma v Portorožu. Inventura je Sinkov prvi igrani celovečerec.
KRITIKE
»Inventura /…/ se skozi zgodbo o nasilnem dejanju, ki postavi na glavo prej brezskrbno in urejeno življenje ‘malega človeka’, na prefinjeno (samo)ironičen način poigrava s slovensko samopodobo. Sinko s pomočjo natančno odmerjenih čustvenih stanj in rahločutnega humorja sugestivno nastavlja ogledalo našim dvomom, strahovom in negotovostim, ki so se v zadnjem letu in pol zdravstvene, politične in družbene krize le še okrepili.«
– Ana Šturm, Ekran
»Darku Sinku, ki je idejo za film dobil v zgodbi Karla Čapka Morilski napad, je s ključno spremembo – s tem ko je glavnega junaka iz politika spremenil v slehernika – uspelo ustvariti zanimivo študijo odnosov – družinskih in družbenih. Pri čemer se za bistveno vezivo življenja v skupnosti izkaže zaupanje. Ta krhka vrednota, ki je v moralni stihiji hitro izgubljena in težko spet pridobljena, ko se do neslutenih razsežnosti razmahne njen protipol. V tem delu se film, čeprav ni in niti noče biti političen, vseeno dotakne aktualnega stanja v (slovenski) družbi, kjer prav izguba zaupanja načenja tkivo skupnosti.«
– Tina Lešničar, Delo
»Resnično sem uživala v tej jedki slovenski moraliteti z odličnim Radošem Bolčino v vlogi običajnega, prijetnega možakarja, ki se po nepojasnjenem strelskem napadu pogrezne v eksistencialno paranojo. Film s suhim humorjem spregovori o nestabilnosti, ki se lahko skriva pod mirno površino.«
– Jessica Kiang
»Sinkov film se ne ukvarja toliko s preiskavo kot z metaforično osebno inventuro ter iskanjem smisla v včasih neprijetnih in celo nevarnih naključjih. Izbira Radoša Bolčine za vlogo Borisa je zadetek v polno: kot gledališki igralec zna izvrstno poudariti bolj izjemne vidike Borisove običajnosti, vendar brez vsakršne teatraličnosti. Bolčina na svojih ramenih nosi ves film, ko pa se znajde v kadru z drugimi igralci različnih občutljivosti in ozadij /…/, njegova igra deluje naravno in lahkotno. Režiser poleg talenta za delo z igralci izkazuje tudi izjemen estetski čut /…/. Suveren in eleganten igrani prvenec.«
– Marko Stojiljković, Cineuropa