Bila je učiteljica, pesnica in publicistka, izjemna ženska, ki se je leta 1872 rodila v Šmarju pri Jelšah. Rojstnemu kraju je posvetila pesem Moja vas (v nadaljevanju so v oklepaju naslovi njenih pesmi, ki izpovedujejo njeno življenjsko pot, v celoti pa so dodane v prilogi iz njene zbirke pesmi »Rdeči nageljčki«). S svojo temperamentno naravo se je med prvimi ženskami v 19. stoletju borila za enakopravnost in uveljavljanje pravic žensk, tako v družbenem življenju kot tudi v pedagoškem poklicu, ki ga je opravljala.
Svobodni način življenja in sočuten odnos do soljudi je Marico Strnad-Cizerlj umestil k novi generaciji slovenskih žensk, ki so se s pridobljeno izobrazbo povzpele na družbeni lestvici ter ob tem razvile samozavest (Jaz). Učiteljice so se morale same boriti za svoje pravice in plačilo. Njihova plača je bila nižja kot plača učiteljev, urejena je bila le na Štajerskem, kjer je deželni zbor leta 1874 sprejel sklep, da se učiteljicam na enakem delovnem mestu izplačujejo enaki zneski kot učiteljem. Vsaka poroka učiteljice pa je pomenila prostovoljno odpoved službe. Pravica, da lahko kljub poroki obdržijo službo, je bila učiteljicam priznana šele po prvi svetovni vojni.
Nekoč je zapisala: »Doslej sem se vedno imenovala »ova«, a če se s tem označi pokornost moškemu spolu, ne podpišem se nikdar več tako, in najsi se naslanja ta pisava celo na sveto pismo. Bog ni ustvaril žene iz noge Adamove, da bi jo teptal, pa tudi ne iz glave, torej tudi žena naj se ne povzdiguje nad moža, temveč ustvaril je Bog ženo iz rebra Adamovega – rebro blizu srca – to pomenja toliko, da je žene vloga biti možu za tovarišico, ne za pokorno deklo.« (Vir: Slovenski biografski leksikon).
Že na učiteljišču je začela pesniti in svoje pesmi objavljati pod psevdonimi (Marica II, Šmarska, Karandaš …) v slovenskih revijah in časopisih (Ljubljanski zvon, Vesna, Slovenski narod, Slovenka …). Pesnila je pod Stritarjevim, Gregorčičevim in Aškerčevim vplivom. Njene pesmi so odražale njeno ljubezen do domovine (Domovini) kot tudi njen boj za pravice žensk (Slovenkam). V pesmih je izpovedala svojo nesrečno ljubezen (Oj pene, morske pene) in čustva, nekaj pa jih je posvetila tudi svoji mami (Rdeči nageljčki, Mati, Materi za god).
VIHAR – ŽIVLJENJE
Marica Strnad je Šmarje zapustila leta 1887 z odhodom na učiteljišče v Ljubljano. Nazaj na Štajersko, v Šentjur, se je vrnila po končanem učiteljišču in se zaposlila kot učiteljica na tamkajšnji dekliški šoli. Poklic učiteljice je opravljala z ljubeznijo in predanostjo, svoje učenke je vzgajala v narodnem duhu, jim vcepila ljubezen do slovenskega jezika in slovenstva ter se upirala nazorom tedanje konservativne družbe. Leta 1895 je bila iz Šentjurja premeščena v Slovenske gorice, najprej v ljudsko šolo pri Sv. Ani, leta 1897 pa k Sv. Jakobu. Eden izmed Maričinih učencev, dr. Avguštin Reisman, jo je opisal kot vitko, majne postave, veselo in živo, da je življenje kar sršelo iz nje ter polne ljubezni do šolarjev. Istega leta kot Marica je prišel za župnika k sv. Jakobu Alojz Cizerlj. Bil je postaven, nadarjen, pevec in glasbenik, izredno pobožen, pravi asket. Večkrat se je družil z učitelji, igral z njimi šah, hodil na sprehode. Marica je bila med vsemi najbolj glasna in razigrana. Še zavedala se nista, kdaj se je vnela velika ljubezen med učiteljico in kaplanom (Kako nesrečna midva sva!).
Ljubezni se nista mogla odreči in kljub vsemu sta imela pravico do življenja in ljubezni (Pamet in srce). Dajala jima je moč, da sta prenesla moralno zgražanje okolice, ostala skupaj in odpotovala v tujino (Ko sva bila mlada). Pot ju je leta 1899 peljala v Rusijo, kjer sta prestopila v pravoslavno vero in se poročila. Marica je na harkovski univerzi opravila izpit za učiteljico nemškega in francoskega jezika in se zaposlila na gimnaziji v Kiniševu. V zakonu, ki pa ni dolgo ostal srečen, se jima je rodil sin Nikolaj (Sinu).
Že po nekaj letih zakona je Alojza mučilo močno domotožje, zato sta se z Marico leta 1905 mirno razšla in vrnil se je v domovino. Samotarsko je živel na svojem vinogradniškem posestvu pri sv. Barbari v Halozah, junija leta 1911 je umrl. Marica je s sinom ostala v Rusiji do leta 1920. Vrnila se je v Slovenijo in še nekaj časa poučevala na šoli pri sv. Barbari, kjer je imela posestvo. Leta 1927 je izdala zbirko svojih pesmi »Rdeči nageljčki«.
V njenem nesrečnem življenju (Rojenice) jo je najbolj potrla sinova smrt leta 1949. Pričela je hirati in zadnja tri leta življenja onemogla ležala. Umrla je pri svoji prijateljici Ervini Ropasovi v Novem mestu, stara 81 let.
»Nemirno življenje Marice Strnad se je prelivalo v njenih pesmih in se izpovedovalo v njih. Te pesmi so edine, ki so, čeprav malo znane, ohranjene do danes. Iz njih še veje rahli, topli dih ljubezni, sreče in bolečine odbeglih dni …«(Fran Roš, 1975).
Mateja Žagar, Šmarje pri Jelšah, marec 2020.
Viri:
Roš, F. Upornica iz ljubezni. V Novi tednik 1975, št. 9, str. 11.
Strnad-Cizerlj, M. Rdeči nageljčki, 1927.
Zajc-Cizelj, I. Marica Strnad-Cizerlj (1872-1953). V Pozabljena polovica : portreti žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem, 2007, str. 129-133.
Fotografija: Strnad-Cizerlj, M. Rdeči nageljčki, 1927.